Kako je živel Branislav

Najprej je močno sovražil vrtec. Tepli so ga, pa še poscal se je včasih. Še tisti, ki je jedel drek iz školjke, ga je kdaj pa kdaj namlatil. Potem je dolgo hodil v šolo. Dlje kot ostali. Pa ni bil zato nič bolj učen. Potem je pomagal pri stricu zidarju. Pa ne dolgo. Nato je šel za trak. Lani, na dopustu, si je zlomil nogo. Nekako se mu ni prav zacelila. Morda bi bil moral k zdravniku. Pa je šantal po tistih stopnicah, menda mi je še jebal mater, vedo povedati tisti, ki jih ni bilo zraven, in priletel trdo na tla, daleč spodaj. Kakšnih dvajset minut je še hropel, potem pa je nehal.

takole gre

Večino dneva presedim in premikam kupolast kos umazano bele plastike nekako pet centimetrov sem in tja, naprej in nazaj. Morda tudi polagam prste na majhne umazano bele plastične kockice. S tem povzročim, da nekatere od tisočev drobnih pikic v steklu spremenijo barvo.

Butast Blogger

Sem napisal, kako sem končal, pa me niso več noter spustili.
Pa sem klikal, pa tipkal, pa nič.
Pravi Blogger: Tebe ni.
Mene ni.
No zdaj pa spet sem.
Prav tak, kot me že ni več bilo.
Butast Blogger.