OKRASEK SEM RABLA

SESALEC JE DUŠO SPUSTIL.

2008-12-05T17:56:00.002+01:00

Taka bela in gosta je bila.
Šele, ko sem ga nesel pod tuš
in z vodo polil,
jo je nehal spuščati.

Pust me, rišem!

2007-08-15T11:56:00.001+02:00

Ah

2007-08-14T08:58:00.000+02:00

Ah, se srčno veselim,
dneva, ko ne bo crkaval,
dneva, ko bo ves čas delal,
dneva, ko ne bo več časa,
pisat, da se veselim:
dneva, ko ne bo crkaval,
dneva, ko bo ves čas delal,
dneva, ko ne bo več časa,
pisat, da se veselim:
dneva, ko ne bo crkaval,
dneva, ko bo ves čas delal,
dneva, ko ne bo več časa,
pisat, da se veselim:
dneva, ko ne bo crkaval,
dneva, ko bo ves čas delal,
dneva, ko ne bo več časa,
pisat, da se veselim:
dneva, ko ne bo crkaval,
...

Shodil je

2007-08-14T08:49:00.000+02:00

Pa mam časa na pretek,
da napišem dve vrstici,
preden se mu spet predstavim.

Kretenski blogger

2007-07-09T13:22:00.000+02:00

Zakaj ne morem dat naslova svojemu pisanju?
Sem se mar spet kaj malega zameril? Stricu Bloggerju?

Dvajset minut in eno dobro idejo kasneje:
Ja, hvala. Če pa šestkrat pritisnem tab, pa lahko napišem naslov. Res priročno.

Danes

2007-06-24T22:10:00.000+02:00

Danes je Janša nekoliko streljal s topom, jaz pa sem si stisnil mozolj na nosu.

Kupil bom

2007-04-16T07:01:00.001+02:00

Danes bom kupil skret papir, pa naj stane kar hoče.

Kako je živel Branislav

2007-03-29T16:42:00.000+02:00

Najprej je močno sovražil vrtec. Tepli so ga, pa še poscal se je včasih. Še tisti, ki je jedel drek iz školjke, ga je kdaj pa kdaj namlatil. Potem je dolgo hodil v šolo. Dlje kot ostali. Pa ni bil zato nič bolj učen. Potem je pomagal pri stricu zidarju. Pa ne dolgo. Nato je šel za trak. Lani, na dopustu, si je zlomil nogo. Nekako se mu ni prav zacelila. Morda bi bil moral k zdravniku. Pa je šantal po tistih stopnicah, menda mi je še jebal mater, vedo povedati tisti, ki jih ni bilo zraven, in priletel trdo na tla, daleč spodaj. Kakšnih dvajset minut je še hropel, potem pa je nehal.

takole gre

2007-03-22T12:33:00.000+01:00

Večino dneva presedim in premikam kupolast kos umazano bele plastike nekako pet centimetrov sem in tja, naprej in nazaj. Morda tudi polagam prste na majhne umazano bele plastične kockice. S tem povzročim, da nekatere od tisočev drobnih pikic v steklu spremenijo barvo.

Butast Blogger

2007-03-22T12:27:00.000+01:00

Sem napisal, kako sem končal, pa me niso več noter spustili.
Pa sem klikal, pa tipkal, pa nič.
Pravi Blogger: Tebe ni.
Mene ni.
No zdaj pa spet sem.
Prav tak, kot me že ni več bilo.
Butast Blogger.

Kako sem končal

2006-12-22T16:36:00.000+01:00

S kanglico poljivam olje,
bakla je namest' luči,
že gorita gozd in polje,
že se cvrejo mi oči.

Odljudnež.net

2006-11-22T00:15:00.000+01:00

Zvečer sem nameraval uporabljati, kajti rad bi bil kmalu sirota, da vas sovraži.
Spodmaknila mi je ded preprosto podaril.
To sem kupila, glej, je razkazovala kos za kosom tašča, ali se ti odpirajo oči, kako se imata tidve punci malo bolj proti jugu...
Oči so se žačela tikati.

več na http://195.250.216.35/_odljudnez.net/

Franjo

2006-11-13T21:01:00.000+01:00

Polno ga je bilo. Prav povsod. Pa tudi za vrati. Ni se mu mudilo. Vedno je počakal, da se je kdo spotaknil vanj, nato je šele vstal in zaklel. Navadno je šel le do šanka, tokrat pa so ga noge povsem nepripravljenega nesle vse do vhodnih vrat. Ker si ni bil na jasnem, kaj naj tam počne, je podaljšal korak čez prag. Tako se je po dolgem času spet znašel zunaj. Sonce mu je kar takoj zmečkalo obraz, da je bil še nekoliko manj privlačen. Skozi tanke špranjice v gubah je gledal bleščeče poletje, ki je buhtelo in puhtelo povsod okrog njega. Čivki so ptičkali in žoge so se otrokale. Prevrači so se starkali in šumi so krošnjarili. Pihec je ravno prav vetral, da se je dalo meriti tri in več pljuncev daleč. To je tudi storil. Malo se je še popraskal po riti in se vrnil nazaj noter.

jebemti državo

2006-09-29T16:13:00.000+02:00

Aaaaaaaaaaaaaa!
En ubogi kitajček v Hong Kongu šraufa male šraufke, pa cini male čipke, pa uliva plastične pokrovčke pa dratke napeljuje, pa vse skup u škatlo zapakira, pa mi računa 1.768 (z besedami: tisoč sedemsto oseminšestdeset) tolarjev, no dobro, pa še ene pet jurjev poštnine, Hong Kong ni blizu, ladja pa tudi ne zastonj. Denar mu nakažem, pa mi vse skupaj pošlje.
Aaaaaaaaaaaaaa!
Mene pa ta ista reč počaka na pošti z odkupninino 2.592 (z besedami: dva tisoč petsto dvaindevetdeset) tolarjev, ki si jih je medtem, menda s trdim delom, zaslužila carinska pošta.
Aaaaaaaaaaaaaa!
Kaj, ali so vse skupaj razstavili, pa spucali kontakte, pa namazali z litijvo mastjo, pa nazaj zapakirali v še ličnejšo škatlo, ali kaj!? Ne, niso. S čim torej, jebemti državo, so si zaslužili jurja več, kot kitajček, ki je vse to skup spravil!?
Aaaaaaaaaaaaaa!
Ali so mi mogoče carinili poštnino? A se to sploh da? A se to sploh sme!?
Aaaaaaaaaaaaaa!
Aaaaaaaaaaaaaa!
Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!

Ja pa še to!
V petek prenehajo delati ob 14.00 (z besedami: ob dveh), verjetno so že malo utrujeni, ali pa so že izpolnili tedensko normo, ne bi se čudil, in ti pustijo samo receptorja, ki je pa, jebemti državo, povsem prijazen in razumevajoč, da ga še napizdit ne moreš pošteno.

Billy Brown je jedel preste

2006-09-21T10:15:00.000+02:00

Billy Brown je jedel preste,
ni se vzvišal na nebo,
ni si našel še neveste,
ko je glasno počilo.

Počila je zadnja guma,
jo je polnil premočno,
kdor jo polnil je brez uma,
kdo, ne vemo, pač nekdo.

Vemo pa, da je gonila
brhka Suzy to kolo,
pravkar s ceste je zavila
in mahala je z rokó.

Billy skočil je postrani,
ravno nikdar mu ni šlo,
to mu kriva noga brani,
tudi hodil je težko.

Preste bi se skoraj stresle,
a jih držal je krepko,
pa so Billyju prinesle
brhko Suzy za ženó.

znam

2006-09-08T22:50:00.000+02:00

Znam, ko rečem, znam, ko mislim, znam, ne reci mi da ne.
Pojdi peti mi pesnitve, pojdi peti spet mi zdaj.

Raje kot ožgano kamro, kot osmojen termofor,
raje kot predolge prekle, raje tebi sebe dam.

Pojdi, hodi, ne stopicaj, stegni krake po poteh,
pojdi, vedi, da zašvican kakor pes sem kdaj pa kdaj.

In ponoči, če si sama, trdno miži in se boj,
da ne pride k tebi slava, ki sledi ti noč za dnem.

Lani

2006-09-08T22:33:00.000+02:00

Jejli svije, raj k pomije.
Brije se, kdor se mu vidi.
Pridi meni, daj, ponoči,
kako sozico potoči.

Prišli sami,
ko cigani,
maja lani
so s kastrolo.

Češ, dvatišoč
evrov daj mi,
pa dobiš
kastrolo.

Ne, kastrole
nočem.
Hvala,
idite.

Saj pomladi
bo že bolje,
saj boš vido,
ko te ne bo.

kurc

2006-09-07T23:01:00.000+02:00

Kratek čas si vzamem kdaj, da semle gor pogledam, pa me še takrat preganja. In to ona - tika, klika, tika, klika, tika, klika, celi dan. Jaz pa - delat. Kurca palca, bom ponoči, zdej pa ne. Tole je namesto teka okrog bajte rano v jutro in zvečer. Jebi me, tak sem. Pa me oženi.

Je že v redu

2006-09-07T22:57:00.000+02:00

Ni številk
in niso važne,
ni statistike
in ne obiska.

Le zelena,
vedno ista,
in pa pljunec
kdaj v obraz.

Stas mi vidno hira
od sedenja,
od bolščanja
pa oči.

A je že v redu,
ni mi treba
peti hvale,
je že v redu, hvala, res.

B.K.

2006-07-14T11:05:00.000+02:00

Ni hudič, da bi ne moglo bit še slabše.
Jejte svinje, kar vam dam.
Ne mesa! Pač tisto drugo.
Stlači žogo si v goltanec, pa že gresta kila, dve.
Pupedajskov polna luknja, debeluhov pod večer.
In bazen! Tak, da se reče! Še jegulje bi ne našli.
Siti, žejni in nespečni, s pivom, vinom zdaj na pot.

delite si izgubo

2006-06-28T13:17:00.000+02:00

Če se kremžim
imam gubo
sredi čela.

Spod omela,
ko pometam,
se kadi.

Gleda Ježeš
iz razpela,

ko mu pijem
sladko kri.

zdaj grem

2006-06-28T13:13:00.000+02:00

Zdaj grem pa po CD, ki me čaka.
Riba riba parmezan in žaba kvaka.
Tisto tamle, malo desno, je navlaka.
Za kosilo, ob krompirju, bo omaka.
In morda kak kos mesa.

okrog mene

2006-06-28T13:10:00.000+02:00

Je vesolje.
Okrog mene.
Je Stražišče.
Okrog mene.
So police in je stol.
Za mano.
Stol je za mano.
Pod mano.
Stol je za mano in pod mano.
Še eden je pa malo levo.
Od mene.
Stol.
Na tistem sedijo obiski.
Na mojem pa jaz.
Ali pa Cinca.
Ampak večkrat jaz.

moje

2006-05-15T23:58:00.001+02:00

Prevrnjen

2006-05-15T23:31:00.000+02:00

svinčniku

2006-05-15T22:58:00.000+02:00

Radirko v rit.

Kam gre smetje?

2006-05-15T22:47:00.000+02:00

Kam gre smetje, vedi brat, da to ni pesem.
Kam gre smetje, vprašam te zares.
Morda gor na jamo, ni mi znano, če morda ni res tako ravnano, da gre dol na hrib.
Ni morda in ni ji dna in ni ji vrha, jami.
V jamo padajo spomini, klešče, nohti in razbiti porcelan.
Vozi buldožer vrh jame in za rampo skuštran pes.

.

2006-03-24T03:10:00.001+01:00

.

2006-03-24T02:39:00.001+01:00

Mali krogci

2006-03-24T02:16:00.000+01:00

Mali modri in srebrni krogec. Pravzaparav je kolobar. Daj mi to in daj mi ono. Pa še tisto tam mi daj. Poje, pleše in igra. Včasih je samo narisan. Včasih bere in računa. Včasih pa še tega ne. Zdaj jih Cinca peče sama. Črno škatlo pač ima.

če bla bi ščebetljiva

2006-03-17T00:10:00.000+01:00

Če bla bi ščebetljiva,
bi ti dal ogrlico.
Če bla bi ščebetljiva,
bi ti stesal hišico.
Če bla bi ščebetljiva,
bi ti spisal pesmico,
če bla bi ščebetljiva.

nismo več to kar smo bli

2006-03-17T00:08:00.000+01:00

Nad rajskimi plažami Saint Tropeza se vije cesta. Taka majhna, ozka, ljubka podeželska cestica. Za kakšen manjši avto, mogoče R5, široka, za dva pa gotovo ne. Spodaj na obali drema Brigitte Bardot. Slane kapljice toplega provansalskega morja ji polzijo po hrbtu in se stekajo v jamico na križu. Nekoliko nižje drug potoček uhaja pogledu med čvrsta bedresa in se meša s solzami znoja, ki jih žgoče sonce izvablja iz mladega telesa. Velika, mehka frotirjasta brisača željno pije mešanico sokov matere narave in njene prebujajoče se hčere. Škripanje gum, dež peska po podvozju in hrumenje motorja skoraj novega jaguarjevega kabrioleta pritegnejo njeno pozornost. Še dva divja ovinka in bleščeča pločevina se po neuspelem tveganem manevru odlepi od tal. Motor še zadnjič divje zarohni in utihne v grozljivem poku lomeče se plastike, stekla in kovine na skalnatem dnu sosednjega zaliva. Po serpentinah, po katerih je še ravnokar odbliskovala srebrna karoserija ponosa britanske avtomobilske industrije, priteče Alain Delon in se sopeč ustavi ob robu prepada. Pogleda v globino in njegov obraz se v trenutku postara za nekaj let. Z roko počasi seže pod suknjič in izvleče revolver. S praznim pogledom, uprtim v obzorje, razklene prste in njegov črni Magnum 44 se odskakujoč spusti k truplu Jeana-Paula Belmonda. Brigitte zavzdihne in spusti glavo nazaj v popoldansko sanjarjenje.

trije glumači

2006-03-17T00:07:00.000+01:00

Trije glumači so šli po prelaski po sedem cvetic. Te so rasle posebno visoko, da jih še mišek pišek ni nikoli prinesel navzdol. Pa so si jih skuhali za večerjo. Eno tako, drugo drugače. Pa so bile vse dobre.

preprosta pravljica

2006-03-17T00:05:00.000+01:00

Živela je nekoč majhna psička, ki ji ni nikoli nihče dal imena. Pa je tako hodila naokrog in spraševala ljudi, če morda oni vedo, kako se ime dobi. Pa ji ni nihče vedel povedati. In je hodila od človeka do človeka in spraševala. Pa je prišla da stare bledikave starke, ki pa ji je povedala takole:
- pojdi in se umij v zrcalu svojih oči.
Psička je bila ničkoliko presenečana, a je vseeno storila kot ji je velela starka. Povrh vsega je bil mesec junij in tako že skrajni čas, da se umije, pa naj bo to v ribniku, mlaki, na morju, v umivalniku ali pa v zrcalu svojih oči.
Tako umita je šla naprej in spet spraševala, kako se ime dobi. Vedel pa ji tega ni povedati nihče. Pa je spet šla k bledikavi starki, češ ne deluje. Starka pa se je samo nasmehnila in dejala:
- Kako ne deluje? Pa saj si izvedela kako se ime dobi. Pojdi zdaj h kovaču, da ti ga skuje iz vročega železa.
Pa je šla psička h kovaču rekoč:
- Kovač, ti si močan mož, jaz pa sem psička, ki ji ni nikoli nihče dal imena, daj skuj mi ime iz vročega železa.
Kovač pa ni bil le močan, ampak tudi prebrisan. Vrgel je v ogenj konjsko podkev in jo bezal in pihal nanjo, dokler ni belo zažarela. Nato je z dolgimi kleščami vzel žarečo podkev iz ognja in jo podal psički s temi besedami:
- To je tvoje ime iz vročega železa. Nosi ga ponosno in dolgo. In ne daj vatlom, da se ti zapletejo v možgane.
Psička je vzela podkev s konicami zob, da bi se ne opekla in se zahvalila kovaču:
- Huaua, hohah, hihohi he he hohahih.
In ni dala vatlom, da se ji zapletejo v možgane.
Od tega dne so vsi poznali psičkino ime in jo klicali na vse vaške zbore in poroke.
Pisička je živela dolgo in trdno in če se še ni opekla se bo pa vsak čas.

na vrtu imamo brezdomca

2006-03-17T00:00:00.000+01:00

Izza plota se prikaže, ko se prikrade dan,
tam spod obzorja, al pa ven z morja
krogla žareča, še včeraj rdeča,
vsa svetla in gre, da žari.

Takrat se prikaže
in vpije izza plota,
da to je njegovo,
da tu je doma.

Vse bolj je glasen,
že vpije, že zmerja
in se prepričat ne da,
da to je le naše, da laže!

In tukaj navadno moj oči mu eno primaže,
da utihne in gre tja do noči,
ko se za plot nam uleže
in mirno zaspi.

(Sabina, 16)

na ajpes

2006-02-27T11:23:00.000+01:00

Na AJPES. Sliši se preprosto. Pa ni.
V resnici gre takole:
Na davčno.
Na davčno čez cesto.
Na AJPES, drugo nadstropje, soba 17.
Na upravno enoto.
Soba 110.
Soba 182a.
Na davčno.
Na davčno čez cesto.
Pogovor z nevidno gospo s pomočjo vratarjevega (morda receptorjevega) telefona.
Na AJPES, tretje nadstropje, soba 31.
Končno - v knjigarno.
Pravzaprav nisem nič opravil, sem pa za nekaj listov popisanega papira bogatejši.
In vratarja (morda receptorja) na AJPESU sem štirikrat pozdravil z Dober dan in štirikrat z Nasvidenje. Morda bova postala prijatelja. Jutri se namreč spet vidiva.

na glavo

2006-02-23T22:42:00.000+01:00

Obrnjen sem na glavo.

njeno oko

2006-02-23T22:32:00.001+01:00

.

2006-02-23T22:11:00.001+01:00

s pravo glavo

2006-02-23T21:35:00.000+01:00

- S pravo glavo bi morda ušel pravici. In prasici, ki me z njo neguje čas. Večno tudi tu ne bom. Sam odidem dosti kmalu. Tebi, barvasti, naproti. Dolgo ni čakati treba. In z neba se usuva dež. Pada mi po rajnkih bratih. Častna roka domovini. Pride včasih pa se slini. Zdaj po tebi, zdaj po oknu. Gleda žalostne pešake. Ni jim treba med robide. Marmelade polni žepi. Ni drobiža za ciklame. Polno pest jih nesem mami. Rada jih zvečer zagrne. Žganci čakajo obare. Kadar pojem, sam sem pesem. Kadar pojem sam, sem resen.
- Ne odhajaj, je še zgodaj.
- Nič ni zgodaj, noč je že.

pust

2006-02-23T21:19:00.000+01:00

Vragu pod zobe in vam na jetra, ki se vas ne tiče.
Ni še dolgo, pa vendar mi spomin že pušča.
Časopis na glavo in nekaj selotejpa.
Z pravo barvo rešimo detajle.
Ko je zeblo smo pa tekli.
Pivo, vino, šnopc.
In pelinkov'c.
Pred leti.

a si jo najdu?

2006-02-16T16:37:00.000+01:00

"A si jo najdu?" pravi Cinca petkrat na dan, ko me pokliče.
"Nisem," rečem, "nisem še."
"A pa si sploh iskal?" vpraša.
"Sem iskal, saj veš da sem." povem.
"A pa si v auspuh pogledal?" navrže.
"Ne, v auspuh pa res nisem pogledal. Grem pogledat zdaj. Samo oblečem se še, ker je zunaj mraz."
"Ma, saj ti ni treba pogledat." odvrne.
...

"A si jo najdu?" pravi spet, ko me pokliče.

tko je

2006-02-16T11:18:00.000+01:00

Do pol D ne spim, pop Oldne pa dela M.

Na šmarni gori, kje pa?

2006-02-12T15:08:00.000+01:00

Radosti poln telefon,
žvrgoli in ščebeta,
financira se sam zase,
občina je vsaka slaba.

Podatkov ni, ki bi jih rabla,
vrnem se šele zvečer
in adijo, češ, da lika,
pravi Cinca, ko se lišpa.

na sonce

2006-02-12T15:03:00.000+01:00

Na sonce, dokler je še sonca kej.
Na cesto, dokler se še vije.
Morda na presto, če ne bo preslana,
morda na pivo, če me bo kdo častil.

ena o sklecah

2006-01-31T12:47:00.000+01:00

Davno tega sem v Delu bral podlistek Mihe Mazzinija, v katerem je taisti predložil, naj bi programerji vsakič, ko se jim program obesi, naredili deset sklec. Ali nekaj takega. Res je že davno tega, moj spomin pa tudi ni več tisto kar je bil, ko je bil še mlad arhivar s pospravljeno mizo in mnogo ničesar v omarah. Tisto o desetih sklecah sem si pa le zapomnil. Sam sicer nisem programer, čeprav občasno pomočim prst tudi v to čorbo znanja, žlice si pa le ne omislim. Imam pa ljubko nesnažno belo škatlo, ki sliši na ime Piki in riše pikice na steklo, če se igram z njenimi priveski. Le preveč se ne smem razvneti, ker je Piki že star in ob naporih rad omedli. In potem imava oba nekako pet minut časa za kontemplacijo. Mrcina pa reče, češ, da se s Pikijem ne razume, čeprav vem, da se čisto dobro razumeta. In morda bi v teh petih minutah lahko tudi jaz naredil tistih deset Mazzinijevih sklec, pa še dvajset počepov za povrh, ker pač nisem programer. Velja poizkusiti.

ena o škatli

2006-01-30T16:19:00.000+01:00

Da okno ne joka, imam radiator do konca odprt. Pa še mene ne zebe vsled temu. Moj večni C35 mi pravi, da je krog njega 30 stopinj in še dve desetini. To pa moji stari škatli ni povšeči, uboga je že in ni treba veliko, da se ji scvre možgan. Ravnokar se zbuja v novo življenje, pa imam čas, da jo malo pohvalim.

ENA O SPAT

2006-01-30T03:01:00.000+01:00

Malo mar mi je za spat.
Saj bo jutri treba vstat.
Če spat ne grem in ne vstanem,
mórda kakšno bistro uganem.

Na oko že pada veka,
Že odveč mi je obleka.
Le še malo pobedim,
da od Vas se poslovim.

...

Kurc Vas gleda, jest grem spat.

ENA O TEBI

2006-01-30T02:55:00.000+01:00

Ti si ta, ki mene zreš.
Ti si ta, ki veš, kdo si.
Jaz sem ta, ki ne pozna
imena ti in svinjske face,
ti pa moje tudi ne,
tako, da sva na istem.

ENA O MOJMU EKRANU

2006-01-30T02:51:00.000+01:00

Tko te doug že gledam-bulm,
da mam že krvave uči,
pikca bela, pikca črna,
spat bo treba, se dani.

DOKAJ POZNO

2006-01-30T02:14:00.000+01:00

Dokaj pozno, ni oblaka, ni tišine na oči,
ni membrane, ki zakvaka, kadar žabec zarenči.

Redko žvečim, meljem redkev, jo maličim med zobmi,
često biftek si pripravim, da po krvi zadiši.

Kaj glavó bi si razbijal, saj je lažje pesni-ti,
kot že Marti je napisal, če se verz konča na i.

OKRASEK SEM RABLA

2006-01-29T23:37:00.000+01:00

Res sem ga, pa ga kmurčka ni blo!