jebemti državo

Aaaaaaaaaaaaaa!
En ubogi kitajček v Hong Kongu šraufa male šraufke, pa cini male čipke, pa uliva plastične pokrovčke pa dratke napeljuje, pa vse skup u škatlo zapakira, pa mi računa 1.768 (z besedami: tisoč sedemsto oseminšestdeset) tolarjev, no dobro, pa še ene pet jurjev poštnine, Hong Kong ni blizu, ladja pa tudi ne zastonj. Denar mu nakažem, pa mi vse skupaj pošlje.
Aaaaaaaaaaaaaa!
Mene pa ta ista reč počaka na pošti z odkupninino 2.592 (z besedami: dva tisoč petsto dvaindevetdeset) tolarjev, ki si jih je medtem, menda s trdim delom, zaslužila carinska pošta.
Aaaaaaaaaaaaaa!
Kaj, ali so vse skupaj razstavili, pa spucali kontakte, pa namazali z litijvo mastjo, pa nazaj zapakirali v še ličnejšo škatlo, ali kaj!? Ne, niso. S čim torej, jebemti državo, so si zaslužili jurja več, kot kitajček, ki je vse to skup spravil!?
Aaaaaaaaaaaaaa!
Ali so mi mogoče carinili poštnino? A se to sploh da? A se to sploh sme!?
Aaaaaaaaaaaaaa!
Aaaaaaaaaaaaaa!
Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!

Ja pa še to!
V petek prenehajo delati ob 14.00 (z besedami: ob dveh), verjetno so že malo utrujeni, ali pa so že izpolnili tedensko normo, ne bi se čudil, in ti pustijo samo receptorja, ki je pa, jebemti državo, povsem prijazen in razumevajoč, da ga še napizdit ne moreš pošteno.

Billy Brown je jedel preste

Billy Brown je jedel preste,
ni se vzvišal na nebo,
ni si našel še neveste,
ko je glasno počilo.

Počila je zadnja guma,
jo je polnil premočno,
kdor jo polnil je brez uma,
kdo, ne vemo, pač nekdo.

Vemo pa, da je gonila
brhka Suzy to kolo,
pravkar s ceste je zavila
in mahala je z rokó.

Billy skočil je postrani,
ravno nikdar mu ni šlo,
to mu kriva noga brani,
tudi hodil je težko.

Preste bi se skoraj stresle,
a jih držal je krepko,
pa so Billyju prinesle
brhko Suzy za ženó.

znam

Znam, ko rečem, znam, ko mislim, znam, ne reci mi da ne.
Pojdi peti mi pesnitve, pojdi peti spet mi zdaj.

Raje kot ožgano kamro, kot osmojen termofor,
raje kot predolge prekle, raje tebi sebe dam.

Pojdi, hodi, ne stopicaj, stegni krake po poteh,
pojdi, vedi, da zašvican kakor pes sem kdaj pa kdaj.

In ponoči, če si sama, trdno miži in se boj,
da ne pride k tebi slava, ki sledi ti noč za dnem.

Lani

Jejli svije, raj k pomije.
Brije se, kdor se mu vidi.
Pridi meni, daj, ponoči,
kako sozico potoči.

Prišli sami,
ko cigani,
maja lani
so s kastrolo.

Češ, dvatišoč
evrov daj mi,
pa dobiš
kastrolo.

Ne, kastrole
nočem.
Hvala,
idite.

Saj pomladi
bo že bolje,
saj boš vido,
ko te ne bo.

kurc

Kratek čas si vzamem kdaj, da semle gor pogledam, pa me še takrat preganja. In to ona - tika, klika, tika, klika, tika, klika, celi dan. Jaz pa - delat. Kurca palca, bom ponoči, zdej pa ne. Tole je namesto teka okrog bajte rano v jutro in zvečer. Jebi me, tak sem. Pa me oženi.

Je že v redu

Ni številk
in niso važne,
ni statistike
in ne obiska.

Le zelena,
vedno ista,
in pa pljunec
kdaj v obraz.

Stas mi vidno hira
od sedenja,
od bolščanja
pa oči.

A je že v redu,
ni mi treba
peti hvale,
je že v redu, hvala, res.