jebemti državo

Aaaaaaaaaaaaaa!
En ubogi kitajček v Hong Kongu šraufa male šraufke, pa cini male čipke, pa uliva plastične pokrovčke pa dratke napeljuje, pa vse skup u škatlo zapakira, pa mi računa 1.768 (z besedami: tisoč sedemsto oseminšestdeset) tolarjev, no dobro, pa še ene pet jurjev poštnine, Hong Kong ni blizu, ladja pa tudi ne zastonj. Denar mu nakažem, pa mi vse skupaj pošlje.
Aaaaaaaaaaaaaa!
Mene pa ta ista reč počaka na pošti z odkupninino 2.592 (z besedami: dva tisoč petsto dvaindevetdeset) tolarjev, ki si jih je medtem, menda s trdim delom, zaslužila carinska pošta.
Aaaaaaaaaaaaaa!
Kaj, ali so vse skupaj razstavili, pa spucali kontakte, pa namazali z litijvo mastjo, pa nazaj zapakirali v še ličnejšo škatlo, ali kaj!? Ne, niso. S čim torej, jebemti državo, so si zaslužili jurja več, kot kitajček, ki je vse to skup spravil!?
Aaaaaaaaaaaaaa!
Ali so mi mogoče carinili poštnino? A se to sploh da? A se to sploh sme!?
Aaaaaaaaaaaaaa!
Aaaaaaaaaaaaaa!
Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!

Ja pa še to!
V petek prenehajo delati ob 14.00 (z besedami: ob dveh), verjetno so že malo utrujeni, ali pa so že izpolnili tedensko normo, ne bi se čudil, in ti pustijo samo receptorja, ki je pa, jebemti državo, povsem prijazen in razumevajoč, da ga še napizdit ne moreš pošteno.