na vrtu imamo brezdomca

Izza plota se prikaže, ko se prikrade dan,
tam spod obzorja, al pa ven z morja
krogla žareča, še včeraj rdeča,
vsa svetla in gre, da žari.

Takrat se prikaže
in vpije izza plota,
da to je njegovo,
da tu je doma.

Vse bolj je glasen,
že vpije, že zmerja
in se prepričat ne da,
da to je le naše, da laže!

In tukaj navadno moj oči mu eno primaže,
da utihne in gre tja do noči,
ko se za plot nam uleže
in mirno zaspi.

(Sabina, 16)