Franjo

Polno ga je bilo. Prav povsod. Pa tudi za vrati. Ni se mu mudilo. Vedno je počakal, da se je kdo spotaknil vanj, nato je šele vstal in zaklel. Navadno je šel le do šanka, tokrat pa so ga noge povsem nepripravljenega nesle vse do vhodnih vrat. Ker si ni bil na jasnem, kaj naj tam počne, je podaljšal korak čez prag. Tako se je po dolgem času spet znašel zunaj. Sonce mu je kar takoj zmečkalo obraz, da je bil še nekoliko manj privlačen. Skozi tanke špranjice v gubah je gledal bleščeče poletje, ki je buhtelo in puhtelo povsod okrog njega. Čivki so ptičkali in žoge so se otrokale. Prevrači so se starkali in šumi so krošnjarili. Pihec je ravno prav vetral, da se je dalo meriti tri in več pljuncev daleč. To je tudi storil. Malo se je še popraskal po riti in se vrnil nazaj noter.