ena o sklecah

Davno tega sem v Delu bral podlistek Mihe Mazzinija, v katerem je taisti predložil, naj bi programerji vsakič, ko se jim program obesi, naredili deset sklec. Ali nekaj takega. Res je že davno tega, moj spomin pa tudi ni več tisto kar je bil, ko je bil še mlad arhivar s pospravljeno mizo in mnogo ničesar v omarah. Tisto o desetih sklecah sem si pa le zapomnil. Sam sicer nisem programer, čeprav občasno pomočim prst tudi v to čorbo znanja, žlice si pa le ne omislim. Imam pa ljubko nesnažno belo škatlo, ki sliši na ime Piki in riše pikice na steklo, če se igram z njenimi priveski. Le preveč se ne smem razvneti, ker je Piki že star in ob naporih rad omedli. In potem imava oba nekako pet minut časa za kontemplacijo. Mrcina pa reče, češ, da se s Pikijem ne razume, čeprav vem, da se čisto dobro razumeta. In morda bi v teh petih minutah lahko tudi jaz naredil tistih deset Mazzinijevih sklec, pa še dvajset počepov za povrh, ker pač nisem programer. Velja poizkusiti.