.

.

Mali krogci

Mali modri in srebrni krogec. Pravzaparav je kolobar. Daj mi to in daj mi ono. Pa še tisto tam mi daj. Poje, pleše in igra. Včasih je samo narisan. Včasih bere in računa. Včasih pa še tega ne. Zdaj jih Cinca peče sama. Črno škatlo pač ima.

če bla bi ščebetljiva

Če bla bi ščebetljiva,
bi ti dal ogrlico.
Če bla bi ščebetljiva,
bi ti stesal hišico.
Če bla bi ščebetljiva,
bi ti spisal pesmico,
če bla bi ščebetljiva.

nismo več to kar smo bli

Nad rajskimi plažami Saint Tropeza se vije cesta. Taka majhna, ozka, ljubka podeželska cestica. Za kakšen manjši avto, mogoče R5, široka, za dva pa gotovo ne. Spodaj na obali drema Brigitte Bardot. Slane kapljice toplega provansalskega morja ji polzijo po hrbtu in se stekajo v jamico na križu. Nekoliko nižje drug potoček uhaja pogledu med čvrsta bedresa in se meša s solzami znoja, ki jih žgoče sonce izvablja iz mladega telesa. Velika, mehka frotirjasta brisača željno pije mešanico sokov matere narave in njene prebujajoče se hčere. Škripanje gum, dež peska po podvozju in hrumenje motorja skoraj novega jaguarjevega kabrioleta pritegnejo njeno pozornost. Še dva divja ovinka in bleščeča pločevina se po neuspelem tveganem manevru odlepi od tal. Motor še zadnjič divje zarohni in utihne v grozljivem poku lomeče se plastike, stekla in kovine na skalnatem dnu sosednjega zaliva. Po serpentinah, po katerih je še ravnokar odbliskovala srebrna karoserija ponosa britanske avtomobilske industrije, priteče Alain Delon in se sopeč ustavi ob robu prepada. Pogleda v globino in njegov obraz se v trenutku postara za nekaj let. Z roko počasi seže pod suknjič in izvleče revolver. S praznim pogledom, uprtim v obzorje, razklene prste in njegov črni Magnum 44 se odskakujoč spusti k truplu Jeana-Paula Belmonda. Brigitte zavzdihne in spusti glavo nazaj v popoldansko sanjarjenje.

trije glumači

Trije glumači so šli po prelaski po sedem cvetic. Te so rasle posebno visoko, da jih še mišek pišek ni nikoli prinesel navzdol. Pa so si jih skuhali za večerjo. Eno tako, drugo drugače. Pa so bile vse dobre.

preprosta pravljica

Živela je nekoč majhna psička, ki ji ni nikoli nihče dal imena. Pa je tako hodila naokrog in spraševala ljudi, če morda oni vedo, kako se ime dobi. Pa ji ni nihče vedel povedati. In je hodila od človeka do človeka in spraševala. Pa je prišla da stare bledikave starke, ki pa ji je povedala takole:
- pojdi in se umij v zrcalu svojih oči.
Psička je bila ničkoliko presenečana, a je vseeno storila kot ji je velela starka. Povrh vsega je bil mesec junij in tako že skrajni čas, da se umije, pa naj bo to v ribniku, mlaki, na morju, v umivalniku ali pa v zrcalu svojih oči.
Tako umita je šla naprej in spet spraševala, kako se ime dobi. Vedel pa ji tega ni povedati nihče. Pa je spet šla k bledikavi starki, češ ne deluje. Starka pa se je samo nasmehnila in dejala:
- Kako ne deluje? Pa saj si izvedela kako se ime dobi. Pojdi zdaj h kovaču, da ti ga skuje iz vročega železa.
Pa je šla psička h kovaču rekoč:
- Kovač, ti si močan mož, jaz pa sem psička, ki ji ni nikoli nihče dal imena, daj skuj mi ime iz vročega železa.
Kovač pa ni bil le močan, ampak tudi prebrisan. Vrgel je v ogenj konjsko podkev in jo bezal in pihal nanjo, dokler ni belo zažarela. Nato je z dolgimi kleščami vzel žarečo podkev iz ognja in jo podal psički s temi besedami:
- To je tvoje ime iz vročega železa. Nosi ga ponosno in dolgo. In ne daj vatlom, da se ti zapletejo v možgane.
Psička je vzela podkev s konicami zob, da bi se ne opekla in se zahvalila kovaču:
- Huaua, hohah, hihohi he he hohahih.
In ni dala vatlom, da se ji zapletejo v možgane.
Od tega dne so vsi poznali psičkino ime in jo klicali na vse vaške zbore in poroke.
Pisička je živela dolgo in trdno in če se še ni opekla se bo pa vsak čas.

na vrtu imamo brezdomca

Izza plota se prikaže, ko se prikrade dan,
tam spod obzorja, al pa ven z morja
krogla žareča, še včeraj rdeča,
vsa svetla in gre, da žari.

Takrat se prikaže
in vpije izza plota,
da to je njegovo,
da tu je doma.

Vse bolj je glasen,
že vpije, že zmerja
in se prepričat ne da,
da to je le naše, da laže!

In tukaj navadno moj oči mu eno primaže,
da utihne in gre tja do noči,
ko se za plot nam uleže
in mirno zaspi.

(Sabina, 16)