preprosta pravljica

Živela je nekoč majhna psička, ki ji ni nikoli nihče dal imena. Pa je tako hodila naokrog in spraševala ljudi, če morda oni vedo, kako se ime dobi. Pa ji ni nihče vedel povedati. In je hodila od človeka do človeka in spraševala. Pa je prišla da stare bledikave starke, ki pa ji je povedala takole:
- pojdi in se umij v zrcalu svojih oči.
Psička je bila ničkoliko presenečana, a je vseeno storila kot ji je velela starka. Povrh vsega je bil mesec junij in tako že skrajni čas, da se umije, pa naj bo to v ribniku, mlaki, na morju, v umivalniku ali pa v zrcalu svojih oči.
Tako umita je šla naprej in spet spraševala, kako se ime dobi. Vedel pa ji tega ni povedati nihče. Pa je spet šla k bledikavi starki, češ ne deluje. Starka pa se je samo nasmehnila in dejala:
- Kako ne deluje? Pa saj si izvedela kako se ime dobi. Pojdi zdaj h kovaču, da ti ga skuje iz vročega železa.
Pa je šla psička h kovaču rekoč:
- Kovač, ti si močan mož, jaz pa sem psička, ki ji ni nikoli nihče dal imena, daj skuj mi ime iz vročega železa.
Kovač pa ni bil le močan, ampak tudi prebrisan. Vrgel je v ogenj konjsko podkev in jo bezal in pihal nanjo, dokler ni belo zažarela. Nato je z dolgimi kleščami vzel žarečo podkev iz ognja in jo podal psički s temi besedami:
- To je tvoje ime iz vročega železa. Nosi ga ponosno in dolgo. In ne daj vatlom, da se ti zapletejo v možgane.
Psička je vzela podkev s konicami zob, da bi se ne opekla in se zahvalila kovaču:
- Huaua, hohah, hihohi he he hohahih.
In ni dala vatlom, da se ji zapletejo v možgane.
Od tega dne so vsi poznali psičkino ime in jo klicali na vse vaške zbore in poroke.
Pisička je živela dolgo in trdno in če se še ni opekla se bo pa vsak čas.