nismo več to kar smo bli

Nad rajskimi plažami Saint Tropeza se vije cesta. Taka majhna, ozka, ljubka podeželska cestica. Za kakšen manjši avto, mogoče R5, široka, za dva pa gotovo ne. Spodaj na obali drema Brigitte Bardot. Slane kapljice toplega provansalskega morja ji polzijo po hrbtu in se stekajo v jamico na križu. Nekoliko nižje drug potoček uhaja pogledu med čvrsta bedresa in se meša s solzami znoja, ki jih žgoče sonce izvablja iz mladega telesa. Velika, mehka frotirjasta brisača željno pije mešanico sokov matere narave in njene prebujajoče se hčere. Škripanje gum, dež peska po podvozju in hrumenje motorja skoraj novega jaguarjevega kabrioleta pritegnejo njeno pozornost. Še dva divja ovinka in bleščeča pločevina se po neuspelem tveganem manevru odlepi od tal. Motor še zadnjič divje zarohni in utihne v grozljivem poku lomeče se plastike, stekla in kovine na skalnatem dnu sosednjega zaliva. Po serpentinah, po katerih je še ravnokar odbliskovala srebrna karoserija ponosa britanske avtomobilske industrije, priteče Alain Delon in se sopeč ustavi ob robu prepada. Pogleda v globino in njegov obraz se v trenutku postara za nekaj let. Z roko počasi seže pod suknjič in izvleče revolver. S praznim pogledom, uprtim v obzorje, razklene prste in njegov črni Magnum 44 se odskakujoč spusti k truplu Jeana-Paula Belmonda. Brigitte zavzdihne in spusti glavo nazaj v popoldansko sanjarjenje.